Sedež in zgodovina

Z umetnostno-zgodovinskega vidika se palača Werdenberg uvršča med stavbe monumentalnega značaja. Njena zgodovina je povezana z jezuiti, katerih prisotnost v Gorici je bila zahtevana, tako kot v številnih središčih habsburškega cesarstva (Gradec, Ljubljana), v duhu in po smernicah tridentinskega koncila, predvsem zaradi skrbi za izobraževanje mladine, kot odgovor na hudo versko in duhovno krizo, ki je v tistem obdobju prizadela duhovščino in lokalno prebivalstvo, ki ni ostalo ravnodušno do luteranstva, ki se je širilo po Evropi.

Njihova naselitev v Gorici leta 1615, po izgonu iz ozemelj Beneške republike, je bila mogoča zahvaljujoč darovanju barona Vita Dornberga, ki je jezuitom podaril cerkev sv. Janeza skupaj s pripadajočo hišo v istoimenski ulici. Sprva je bila hiša uporabljena tudi kot semenišče za manjše število gojencev, saj so se jezuiti posvečali tudi vzgoji in izobraževanju duhovščine.

Zaradi negotovih razmer je leta 1629 posredoval baron Verda von Werdenberg, ki je namenil 22 tisoč florinov za trajno vzdrževanje 24 revnih semeniščnikov in za prilagoditev svoje stavbe v Ulici sv. Janeza v semenišče. Ker pa je bila hiša predaleč od kolegija in premalo primerna, je bila leta 1634, ponovno s pomočjo velikodušnega financiranja barona de Werdenberga, kupljena večja in bližja hiša plemiča Ambrogia Semblerja.

Celotna stavba je bila skoraj v celoti prezidana, povečana z dodatkom sosednjih objektov in olepšana; dokončana je bila leta 1649. Na Ulici šol (današnja ulica Mameli) se kaže z mogočno fasado, prepredeno z gosto razporejenimi okni, medtem ko je stran proti današnjemu Korzu Verdi ublažena z elegantnimi arkadami v treh nadstropjih, obrnjenimi proti velikemu notranjemu dvorišču.

Preprosta in zadržana palača dosega popolno harmonijo v svojih arhitekturnih linijah ter v celoti izraža funkcijo, za katero je bila zgrajena, pri čemer baročnemu slogu dopušča le čudovite štukature na vrhu glavnega stopnišča, verjetno delo Giovannija Pacassija, očeta arhitekta Nicola.

Potem ko so jo pijaristi med letoma 1780 in 1810 prenovili in ponovno odprli v sedanjem sedežu ter ko je med francosko zasedbo leta 1810 utrpela hude poškodbe, je z obnovo habsburške oblasti postala ena od šestih študijskih knjižnic avstrijske monarhije (1822) in bila leta 1825 odprta za javnost. Do leta 1914 je ohranila ime in funkcijo Deželne knjižnice Primorja (Julijska krajina).

Na začetku prve svetovne vojne je bil del knjižnega fonda premeščen na varno v Gradec; preostanek, ki je ostal na sedežu, je bil poškodovan ali uničen. Po zasedbi Gorice s strani italijanskih čet je bilo, kar se je dalo rešiti, preneseno v Firence, v knjižnico Laurenziana, kjer je ostalo do leta 1919, ko je bila ustanovljena nova Državna knjižnica pod vodstvom Carla Battistija. Leta 1925 je dobila naziv Vladna knjižnica in v isti stavbi združila tudi Mestno knjižnico ter Pokrajinsko knjižnico in arhiv.

Po popravilu vojnih poškodb se je ustanova vrnila v spokojnost palače Werdenberg.

Leta 1941 se je Pokrajinska knjižnica preselila v palačo Attems, medtem ko je Mestna knjižnica (ustanovljena leta 1888 s strani občine Gorica in odprta za javnost leta 1893) ostala združena z Državno knjižnico.

Druga svetovna vojna ter poznejše nemške, jugoslovanske in angloameriške vojaške zasedbe so ustanovi povzročile novo veliko škodo, vendar se je knjižnica znala odločno pobrati in prilagoditi novim potrebam.

Leta 1967 je knjižnica prevzela ime Državna knjižnica Isontina ter dobila nove in pomembnejše kulturne naloge, kar dokazujejo tako hitro in obetavno povečanje knjižnega fonda (na dan 30. septembra 2024 je obsegal 446.044 zvezkov) kot tudi rast števila obiskovalcev ter pomembna prisotnost ustanove v mestnem kulturnem življenju (predavanja, konference, bibliografske in umetniške razstave).

Scheda n. 14 – Štukature nekdanjega semenišča Werdenberg, str. 36 v: Giovanna Ludovico, Francesco Castellan, Itinerari Pacassiani a Gorizia e nel Friuli goriziano, Gorica, Associazione goriziana Amici dei musei, 1998, 39 str., ilustr. (Inventarna št.: 211016 – Signatura: Misc ST PT i 658)

Sl. 2, str. 45 v: Luigi Tavano, Gesuiti, studenti e nobili nell’«Historia Collegii Goritiensis», str. 35–60, »Studi Goriziani«, januar–junij 1996, zv. LXXXIII.

Drugi značilni elementi njegove umetnostno-zgodovinske plemenitosti so tudi obokani loki, prisotni v nekaterih prostorih in kleteh v pritličju ter prvem nadstropju, pa tudi že omenjene lože, ki ustvarjajo slikovite poglede znotraj in zunaj stavbe, ki jo obdajata dva vrtova, od katerih eden spominja na nekdanji botanični vrt cesarsko-kraljeve avstrijske gimnazije.

Marca 1995 je bil zaključen obsežen cikel gradbenih in inštalacijskih posegov, začet konec leta 1988, s katerimi so palačo Werdenberg popolnoma prenovili, ji dali trdnost in eleganco ter jo prilagodili funkcijam sodobne knjižnice, z razširitvijo prostorov in uvedbo novih storitev.

Catia Michielan
restavratorka, Zavod za zgodovinsko, umetnostno in etnoantropološko dediščino Furlanije – Julijske krajine

Antonella Facchinetti
restavratorka, podjetje Eucore sas, Pavia di Udine

Chiara Bettuzzi
arhitektka, vodja del